Veseli me, da smo tukaj v polni zasedbi, na letnem srečanju, na letnem srečanju ljubiteljev luftarskih športov ter ljubiteljev narave in doline Soče. Zbiramo se že vrsto let, prihajamo kot pleme, prihajate iz vseh krajev Slovenije. Pozdravljam kolege in kolegice iz Murske Sobote, Lendave, Celja, Kopra, Maribora, Idrije, Kobarida, Tolmina, Žage, Ljubljane, Škofje Loke, Kranja, Nove Gorice, Kanala, Ajdovščine, Bleda, Trsta in Zagreba.

Tu smo z vseh vetrov, vsi različni, a hkrati podobni, všeč so nam skupne stvari. A nekatere nam tudi gotovo niso pogodu, gotovo nas kaj moti in to povemo na glas. Če tega ne znamo, pa povabimo goste, ki se na področja bolj spoznajo, širimo ideje in poslušamo vaše. Skupaj rastemo, rastejo naši otroci, številke rastejo, planet Zemlja ne raste, klicaj.

Težko se je pritoževati nad prevelikim obiskom destinacij, ko pa smo – ste, tudi sami konzumerji, profiterji, sobodajalci in samo ljudje, ki se prilagajmo. Ljudstvo. Množice s skupnimi interesi, a lastnimi cilji v poplavi informacij in lepih fotografij.

Tudi BOFF bi imel rad polno dvorano, polno obiskovalcev, ki s svojimi avtomobili hitijo sem, kupujejo vodo v plastenkah in delajo gužvo po hribih rekah in drugod. Težko je najti ravnovesje, balans, kot je težko najti svoj zen.

Pogrešam učitelje, pogrešam mentorje, ne trpim politike, hinavščine in dogovorov s figo v žepu, verjamem v znanost in statistike. Ni neresnica, da nam zmanjkuje časa. Čas je za akcijo, bodimo aktivni, bodimo ustvarjalni, iščimo rešitve, če nimamo svojih idej – kopirajmo dobre, imejmo se iskreno radi, konstruktivno kritizirajmo.

Slovenci imamo rek: volkovi tulijo, karavana gre svojo pot. Ali res drži?

Kdor misli, da BOFF kaže samo lepe filme o naravi in lalalala smučanju, se moti. Mi smo tu, da pokažemo pravi obraz. Maske morajo pasti. Težko se je nam boriti na globalni ravni, ko pa na lastni grudi ne primanjkuje izzivov in problemov. Vesel sem, da nam je tudi letos skozi grafično podobo festivala uspelo izdahniti svoj krik in konkretno pokazati na lokalne težave. Ne bomo sami rešili ceste na Mangart, dobro tudi, da nimamo ujetnikov, da bi jo tako hitro obnovili, kot so jo zgradili. A imamo svoj glas in mnenje, mi lahko govorimo, mi lahko pišemo, volkovi ne morejo. Volkovi tudi ne grizejo ljudi, nas ne koljejo, mi pač, in tudi njih.

Današnji filmski sklop posvečam prijatelju, ki ga ni več z nami. Bil je povezovalni člen med generacijami in kraji od Bovca do Ajdovščine in naprej. Zame osebno je bil ikona in predstavnik vrste, ki je ni več, bil je prijatelj in pogrešamo ga z upanjem, da njegove ideje še žive in rastejo v nas.

Kot bi rekel moj tovariš, danes si, jutri te ni.

Jan Maček, 29.12. 2019